Barcelona – Parc Güell in Palau de la Música Catalana (peti del)

Izleti / Potovanja
bc_192

Najino druženje z Barcelono se je prevesilo v drugo polovico. Ta dan sva porabila za obisk najbolj obleganega parka.

Park Güell je mestni park v Barceloni, ki so ga po načrtih katalonskega arhitekta Antonija Gaudíja zgradili med letoma 1900 in 1914. Park je bil sprva mišljen kot del nadstandardne soseske, ki jo je zasnoval arhitekt Eusebi Güell, Gaudíjev največji podpornik in oboževalec; odtod tudi ime parka. Celoten projekt ni bil uresničen, čudoviti park pa je mestu ostal. Leta 1984 so ga uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.

Idejo o drugem največjem parku v mestu je Güell verjetno dobil na potovanjih po tujini, npr. v Angliji, kjer so parki služili kot protiutež industrializiranim mestom; na to nakazuje tudi izvirno angleško ime »park« (ne katalonsko »parc« ali špansko »parque«). Güellov namen vsekakor ni bil ustvariti si zasebnega parka, temveč prebivalcem Barcelone ponuditi kraj, ki bi jim nudil občutek varnosti. Na poševnem bregu je bilo predvidenih 60 trikotnih parcel, ki naj bi jih prodali „nadpovprečnim“ ljudem z nekoliko večjimi miselnimi težnjami in prizadevanji. Ta načrt je žalostno propadel. Prodali so samo dve parceli, mesto pa ni pokazalo nikakršnega zanimanja in spodbude.

Čeprav je Güellov načrt propadel, pa tega zagotovo ne moremo trditi za del načrta, za katerega je bil odgovoren Gaudí. Pod njegovim vodstvom je površina vzcvetela, kot bi bila ogromen umetniški spomenik. Kot tudi druga Gaudíjeva dela, je park Güell poln raznolikih in vznemirljivih elementov, ki se med seboj harmonično prepletajo in brez motenj vklapljajo v naravno okolje.

Za gradnjo parka Güell si je Gaudí izbral Muntanya Pelado v severozahodni Barceloni. Zemlja je bila posušena in neplodna in zdelo se je, da je takšno pomanjkanje vode popolnoma neprimerno za posaditev vsega rastlinja, ki ga naj bi imel park. Ampak Gaudí, praktičen kot vedno, je prišel na genialno idejo. Strmo gričevnato pobočje je izkoristil za oblikovanje vijugastega zidu, ki je pripomogel k zadrževanju vode v parku.

Zid je oblikoval tako, da se vključuje v naravno okolje, hkrati pa ga je oplemenitil z močnimi barvami, najbolj izrazito na tistih mestih, ki najhitreje privlačijo oči opazovalca, npr. na glavnem vhodu. Spodnji del zidu je zgrajen iz okrasnega neoklesanega kamenja. Proti vrhu se zid odebeli in zaključi z valovito obrobo, okrašeno z mozaikom. Poleg estetskosti kamenja, ki se na svetlobi blešči, ima ta tehnika še druge prednosti: zaradi keramične obloge je zid vodoodporen in tako vodo zadržuje znotraj parka, hkrati pa park varuje tudi pred nezaželenimi zunanjimi vsiljivci, saj gladka, zaokrožena površina onemogoča, da bi se je oprijeli človeški prsti. Tako kot zid, je celoten park zgrajen na principu sinteze lepega in praktičnega in zato park Güell kaže na Gaudíjev dvojni talent morda bolje, kot katera koli druga stvaritev.

Slower | Start | Faster
My rating:  1 2 3 4 5
bc_220.jpg
bc_221.jpg
bc_222.jpg
bc_194.jpg
bc_197.jpg
bc_196.jpg
bc_195.jpg
bc_001.jpg
bc_198.jpg
bc_199.jpg
bc_201.jpg
bc_202.jpg
bc_203.jpg
bc_204.jpg
bc_205.jpg
bc_206.jpg
bc_207.jpg
bc_208.jpg
bc_209.jpg
bc_210.jpg
bc_211.jpg
bc_212.jpg
bc_215.jpg
bc_216.jpg
bc_218.jpg
bc_219.jpg
bc_220.jpg
bc_221.jpg
bc_222.jpg
bc_194.jpg
bc_197.jpg
bc_196.jpg

Park ima tri glavne dele:

Glavni vhod

Glavni vhod je obokan z dvema paviljonoma, ki na prvi pogled spominjata na hišici iz kakšnega pravljičnega gozda. Zid in streha sta nepravilnih oblik in sprva dajeta vtis, kot da so ju le s težavo sestavile kakšne nespretne roke. A vtis pomanjkanja poenotenosti je zavajujoč, paviljona in zid v resnici formirata izpopolnjeno enoto. Paviljona imata ovalen tloris; njuni steni sta videti, kot da rasteta iz zidu parka. Hišici sta tako kot zid zgrajeni iz okrastega neoklesanega kamenja in okrašeni z barvnimi mozaičnimi kamni. Iz ene izmed hišic štrli 9 m visok stolpič. Spet bi opazovalca zlahka zmedla nasprotja z naravnim ozadjem, a tukaj je Gaudí premišljeno združil barve tako, da se mimoidočemu prikazujejo tako samoumevno, kot modra barva neba in beli oblaki na njem.

Vhod že kaže na glavna načela konstrukcije, ki jih obiskovalec opazuje skozi celoten park: osupljivi efekti, ki privlačijo oko in nepravilne oblike, ki se harmonično zlivajo v celoto. Materiali dajejo vtis bogatosti in sijaja, a vtis je spet napačen, saj je Gaudí uporabil najcenejše surovine. Park je skoraj v celoti zgrajen iz materialov, najdenih skorajda na tleh.

 

Osrednji del

Najosupljivejši del parka pa je zagotovo arhitektonsko oblikovanje tistega dela, ki ni bil predviden kot stanovanjsko območje in ki prikazuje pravo kvaliteto parka kot življenjskega prostora. Ko obiskovalec stopi skozi vhod, se sooči z monumentalnimi stopnicami, ki spominjajo na grajska stopnišča iz preteklosti. Stopnice se navzgor vijejo po dveh straneh, ki sta med seboj ločeni z organskimi skulpturami in nizkim zidom in vodijo do osrednjega dela. Pot pred osrednjim delom preseka pošast, pravzaprav varuh parka – kuščar pokrit s sijočimi mozaičnimi koščki. Podobno žival je Gaudí upodobil že prej in sicer na vratih Güellove posesti. Kuščar ima simbolen pomen. Predstavlja pitona, varuha podzemnih voda. Gaudí je s tem namigoval na tisto, kar je za park ogromnega pomena – za kuščarjem se skriva cisterna, ki lahko nosi približno 12.000 litrov vode – zasnovana je bila kot zbiralec deževnice, s katero so oskrbovani suhe predele parka. Naprej po stopnicah stoji še en plazilec, kačina glava, ki ima prav tako simbolen pomen, Gaudi je tukaj namigoval na katalonski grb. Oba plazilca je Gaudí spretno uporabil kot pokrova za cisterno.

Stopnišče se na vrhu spremeni v gozd dorskih stebrov, ki spominja na grški tempelj. Morda se je Gaudi s tem hotel pokloniti svojemu sponzorju, navdušencu nad antičnimi umetninami. Stebri so postavljeni tako, da je videti, kot da podpirajo stične točke na navidezni mreži. Odvisno od tega, kje stoji opazovalec, se zdi, da stebri tvorijo neprodušen gozd, v katerem vsak naslednji steber izginja za prejšnjim. A Gaudí ne bi ostal zvest samemu sebi, če se pri oblikovanju spomina na klasično Grčijo ne bi tudi malce pozabaval. Zunanji stebri so v skladu z grško navado tanko oblikovani in nagnjeni proti podstavku. A v Gaudíjevi verziji je ta značilnost veliko bolj, celo pretirano poudarjena. Tako kot plazilca, pa imajo tudi stebri več funkcij. Niso namreč le podporniki, ki držijo streho in streha ni le streha, ampak tudi tla nečesa drugega. Od zunaj streha služi kot kvadrat – tla za osrednji del parka. Ta prostor je bil namenjen za „tržnico“, se pravi zborni prostor in istočasno, spet po antičnih vzorih, za amfiteater. Cel park kot je bil mišljen na začetku, namreč predstavlja ogromen amfiteater. Gledalci ne bi sedeli nasproti odra – za sedeže bi služile kar hiše okrog parka. A od prvotnega načrta je ostal samo kvadrat, ali „grško gledališče“, kot ga je rad imenoval Gaudí, brez hiš.
Stebri v tem kontekstu ne opravljajo le funkcije stebrov, ampak služijo še kot nekakšni vodovodi za zbiranje deževnice. Tako velika površina namreč zbere veliko količino vode v relativno kratkem času. Stebri so, čeprav so videti zelo masivni, votli, tla »grškega gledališča« pa skrivajo zapleteno notranjo mrežo. Tla so popolnoma ravna, zato voda ne odteka v nobeno smer. Ker niso cementirana, lahko posrkajo vodo, ta pa se shrani v številne zbiralne posode v stebrih. Skozi cevi potem steče navzdol po votlih stebrih, ob čemer se na poti v cisterne tudi filtrira. Da hodnik ne bi deloval preveč zmedeno, je vrsta stebrov ponekod prekinjena. Na ta prazna mesta je Gaudíjev prijatelj Jujol dekorativno namestil velike pisane medaljone.

Klop

Vodni sistem pa še vedno ne izčrpa vse bogatosti različnih estetsko-funkcionalnih elementov v parku. Zid, ki obdaja gledališko teraso, varuje obiskovalce pred padcem, a je hkrati oblikovan kot dolga klop. Terasa je s tem postala edinstveno zbirališče, kjer se obiskovalci sestajajo na tej znameniti „neskončni“ klopi, ki se vijugasto ovija okrog terase. Zaradi te značilnosti lahko obiskovalci kljub velikemu številu tvorijo posamezne intimne skupine. V tej fazi je Gaudí posvetil ogromno pozornosti organski metodi gradnje. Pri oblikovanju klopi se je zelo potrudil, da je njene oblike kar se le da prilagodil fiziologiji človeškega telesa. V želji po največji preciznosti je menda posedel nagega človeka v še vedno upogljiv mavec in odtis uporabil za izgradnjo klopi.

Čeprav se ornamenti na klopi zdijo abstraktni, so v skladu z Gaudíjevim ustvarjanjem „človeški“, „naravni“. Da bi preprečil, da barve ne bi ostale neopazne, je tukaj uporabil morda najbolj razkošno umetniško rabo „razbite keramike“. Pri tem se je zanašal na umetniško občutljivost svojih delavcev, ki so mu pomagali pri mozaikih, saj celotne klopi nikakor ne bi mogel okrasiti sam. Nekateri kritiki trdijo, da je bila klop okrašena od desne proti levi, saj je v tej smeri mogoče opazovati naraščanje ročnih spretnosti in domišljije. Sočasno je klop vodoodporna in s tem tudi higienična.

Slower | Start | Faster
My rating:  1 2 3 4 5
bc_237.jpg
bc_238.jpg
bc_239.jpg
bc_224.jpg
bc_225.jpg
bc_226.jpg
bc_227.jpg
bc_228.jpg
bc_229.jpg
bc_230.jpg
bc_231.jpg
bc_232.jpg
bc_234.jpg
bc_235.jpg
bc_236.jpg
bc_237.jpg
bc_238.jpg
bc_239.jpg
bc_224.jpg
bc_225.jpg
bc_226.jpg

Zvečer sva se podala še v katalonbski kulturni ponos, Palau de la Música Catalana,

 

koncertno dvorano, ki jo je projektiral katalonski modernistični mojster Lluís Domènech i Montaner, in je bila grajena med 1905 in 1908 za Orfeó Català, zborovsko združenje, ustanovljeno 1891, ki je bilo vodilno v katalonskem kulturniškem gibanju poznanem kot  Renaixença (katalonski preporod).  Odprta je bila 9. februarja 1908.

Stavba in notranjost ti vzameta dih, prav tako okoliške ulice, po katerih se sprehodiš pred koncertom. vsem bodočim obiskovalcem toplo priporočam ogled. Fotografiranje je prepovedano, nekaj malega sem uspel ukrasti z iPhonom. Večerna ulica in sosednje trgovine pa so poseben čar.

 

Slower | Start | Faster
My rating:  1 2 3 4 5
bc_259.jpg
bc_260.jpg
bc_261.jpg
bc_250.jpg
bc_251.jpg
bc_252.jpg
bc_254.jpg
bc_257.jpg
bc_258.jpg
bc_259.jpg
bc_260.jpg
bc_261.jpg
bc_250.jpg
bc_251.jpg
bc_252.jpg

Objavil | 2.317 Komentarji